Blog

Do Amsterdama in nazaj

Študij v tujini je zares pomembna življenjska izkušnja, saj te nauči stvari, na katere nisi nikoli zares pomislil – seveda je za vse potreben čas.

Ko sem se preselila v Amsterdam, sem pričakovala, da se bom morala znajti sama v smislu urejanja bančnih zadev, zdravnikov, zavarovanj ipd. Nikoli pa nisem pomislila, da bodo ključne stvari, ki mi jih bo ta nenadna samostojnost postavila pred nos, nekaj popolnoma drugega – kako zamenjati zračnico na kolesu, popraviti verigo, napisati življenjepis, izdelati knjižne police …

Ker ne živim v kampusu, kjer bi bile stvari (plačevanje računov, opremljena soba, zavarovanja) vnaprej poskrbljene zame, sem se morala znajti sama. Slovenci pogosto zmotno povezujemo besedo tujina z boljšim življenjem. So prednosti, a tudi slabosti.

Komaj ko zapustiš svojo državo, ugotoviš, kaj ti je bilo na razpolago.

Prej nisem nikoli zares cenila dejstva, da lahko majhnost predstavlja prednost v t.i. mreženju in spoznavanju ljudi (le ti so v Sloveniji odprti, če želiš koga kontaktirati, se bo skoraj zagotovo odzval), da dobimo doma kvaliteto tudi zastonj (koncerti, razni dogodki, kultura nasploh), da je študentsko življenje v Sloveniji neverjetno lagodno (tukaj mi Nizozemci nikoli ne verjamejo, da so naše fakultete zastonj, da dobimo štipendije, mnogo cenejšo hrano, študentske domove …).

Pogosto pogrešam dejstvo, da je doma gozd, če ne pred hišo, vsaj za vogalom.

V gledališče sem se lahko zastonj odpravila večkrat tedensko. Cenejša hrana/likovni pribor ne predstavlja toliko slabše kvalitete (tukaj poceni slušalke preprosto ne bodo delale) in da se, če se ti na ulici, kaj zgodi, ljudje ustavijo in pomagajo.

Prav zato pa mislim, da je pomembno, da se odmakneš, greš izven cone udobja in se navadiš na nepoznano. In seveda, sprva je strašno, pa če si še tako samostojen otrok.

Naenkrat si postavljen v nov, nepoznan, večji svet v drugem jeziku. Spomnim se, kako me je bilo prvič strah lepiti letake za varuško po mestu, del mene je celo upal, da ne bo nihče poklical, ker bi se morala tako soočiti z ‘realnostjo’.

Za take stvari potrebuješ čas – poskusiš in vidiš, strah pa se medtem manjša. Stvari, ki so se na začetku zdele nepregledne, strašne in kaotične, so naenkrat mala malica. Rasteš pa predvsem osebnostno, saj zdaj ni več mame, očeta oz. nekoga, h kateremu se lahko priviješ ob stresnih trenutkih. Treba se je znajti sam in to je tisto, kar te izoblikuje. Hkrati je pa vse lažje, ko spoznaš ljudi, saj je mreženje (ne glede na to, kako klišejsko zveni), ključ do lažjega življenja. Cenejša in lepša stanovanja, bolje plačane službe, zastonj pohištvo, prost vstop v razmeroma drage klube – vse to pride z ljudmi, ki pridejo na poti.

Moja izkušnja s fakulteto je, da so ljudje veliko bolj odprti do spoznavanja novincev, ker tudi sami prihajajo iz različnih koncev sveta in so se znašli v podobni situaciji. Še posebej na umetniških šolah, kjer ni predavalnic, v katerih sedi 300 ljudi, ki pridejo le na predavanja in gredo za tem domov, ampak so razredi majhne družinice, šola pa ena velika skupnost.

Z razredom si redno kuhamo skupne večerje, prirejamo zabave … Na moji fakulteti prihaja 70% študentov iz tujine (Južna Amerika, Južna Koreja, Kitajska, Indonezija, Severna, Srednja in Zahodna Evropa in še bi lahko naštevala),  kar se zares odraža v raznolikosti študentov in posledično vzdušju.

Študij poteka v angleščini, ki mi ni sicer nikoli delala težav, živim pa z 18 Nizozemci, tako da se malo po malo učim tudi nizozemsko. Priznati moram, da se mi s tem ni treba pretirano truditi, saj na Nizozemskem skoraj vsi govorijo tekoče angleško, tako da lahko živiš popolnoma lagodno brez poznavanja jezika (je pa lepo, da se vseeno naučiš!).

Fakulteto Gerrit Rietveld Academie in študij v Amsterdamu sem izbrala zaradi programa, ki me je pritegnil že od vsega začetka, in zaradi ugleda, ki ga sama šola ima. Če najdeš nekaj, kar ti zares odgovarja v Sloveniji, izkoristi prednosti tam, zakaj pa ne! V vsakem primeru pa se mi zdi pomembno, da na neki točki življenja izkusiš tujino, tudi, če se to zgodi skozi Erasmus izmenjavo, ali šele kasneje z magistrskim študijem.

Ne ostani zavit v varen mehurček zaradi strahu pred nepoznanim! Med Nizozemcem je normalno, da po končani srednji šoli (stari so 17 let) odidejo potovat/delat/živet na druge kontinente za vsaj nekaj mesecev. Če ti sčasoma ne odgovarja, lahko zmeraj prideš domov. Ta misel zelo pomaga v težkih trenutkih. V vsakem primeru pa poskusi gledati izven okvirjev, ne boj se pisanja mailov in klicev, išči štipendije (tega se je treba lotiti hitro) in se predvsem ne boj, ampak pojdi!

– Neža Kokol

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja