Blog

S prostovoljnim delom do src

S PROSTOVOLJNIM DELOM DO SRC

Kaj je pravzaprav prostovoljstvo? Je odziv civilne družbe na raznovrstne potrebe ljudi, je oblika aktivnega delovanja posameznikov, ki prispeva k razvijanju vrednot solidarnosti.

Pa se kdaj vprašamo, kaj je solidarnost? Na kratko… Lahko bi rekli, da je solidarnost vrednota, ki je temelj socialne države in (glavno) daje podporo ljudem. To so lahko ljudje, ki potrebujejo pomoč pri učenju, potrebujejo nekoga, da jim odmeče sneg ali pomaga pri nakupovanju, lahko so to ljudje, ki jim je pogorela hiša ali pa potrebujejo pomoč pri spoznavanju z moderno tehnologijo itd. Vidimo lahko, da je solidarnost potrebna takrat, ko pride do nekega problema. Vendar za pomoč pri vseh nevšečnostih, ki nam jih življenje lahko prinese nimamo in niti ne moremo imeti vseh možnih strokovnih služb imamo pa zato prostovoljce.

V Sloveniji je gasilstvo najbolj razširjena prostovoljna dejavnost. Kar dobrih 152.000 tisoč gasilcev je v naši mali deželi. Tudi sam sem gasilec že 10 let. Konec lanskega leta sem tudi sam pomagal pri svojem prvem solidarnem delu. Skozi svojo izkušnjo bi vam rad predstavil kako je prostovoljstvo pomembno za vsakega slehernega človeka, saj nikoli ne vemo, kdaj bomo mi potrebovali pomoč drugega.

»Komaj smo vstopili v najbolj praznični mesec, so nas že z vseh možnih strani prestrašili, da se nam v naslednjih nekaj dneh približuje ciklon z močnimi sunki vetra, ki lahko dosežejo tudi nad 100 km/h. Seveda ne smemo pozabiti, da se je vklopil tudi rdeči alarm. Ker smo »pohorci« vajeni vsega hudega smo se na napovedi rahlo požvižgali, vendar ne za dolgo. Ko smo zopet izgubili elektriko smo se začeli zavedati, da napoved vseeno ni tako nedolžna. Sunki vetra so postopoma postajali tako močni, da nismo spali skoraj cele noči, saj nismo vedeli ali se nam bo hiša vsak čas podrla.

12. decembra ob 6:10 mi zazvoni budilka. Po skoraj neprespani noči zaradi močnega zavijanja vetra se težko skobacam iz postelje. Takoj pogledam na telefon in vidim novo sporočilo prijatelja. »Ej bus ne vozi… v Puščavi je zapora. Jaz sem pri gasilcih – pomagam. Pridi!!« Niti razmišljal nisem, da je šola na prvem mestu ali kaj vse se mi lahko zgodi, če se odpravim na pomoč. Oblekel sem se v nekaj sekundah in odhitel do spalnice sporočiti, da grem pomagati gasilcem. Pot do gasilskega doma je bila prava tekma z vetrom. Trikrat sem skoraj pristal sredi travnika, saj vetrovni sunki niso kazali milosti. Ko sem končno prišel v gasilski dom sem se oblekel v zaščitno obleko, vzel čelado in se zglasil v eni izmed garaž, kjer je bil t.i. štab.

Operativni gasilci so se že od jutra prebijali po glavni cesti v naselju Puščava skozi katero je možen prehod do »civilizacije«. A jim zaradi ogromno podrtega drevja to ni šlo tako hitro, kot so si to želeli občani in vozniki avtobusov.

Moram povedati, da zraven tega, da nismo imeli elektrike, ni bilo tudi signala, tako, da je bila tudi komunikacija zelo slaba. Okoli 8:00 v štabu, po radijski postaji (voki – tokiju) zaslišimo, da občan potrebuje AED (avtomatski eksterni defibrilator). Na kratko, potrebno bo oživljati. Takoj sem pograbil defibrilator in torbo za prvo pomoč ter stekel do glavne ceste, kjer sem že slišal zavijanje siren gasilskega vozila. Ko se je avtomobil ustavil sem v prtljažnik stiščal vse, kar sem imel v rokah. V tem trenutku so sedeže že zasedli prvi posredovalci. Znova so se vklopile sirene in že so bili na poti. Ta akcija se je odvila v minuti. Vrnili smo se v gasilski dom, a ne za dolgo. Kar hitro smo dobili poziv, da je potrebna pomoč pri razrezu dreves na poti, kamor se je ekipa odpravila oživljati. Kaj bomo naredili? Vsa gasilska vozila so na terenu. Hitro smo se usedli v gozdarsko terensko vozilo in se odpeljali na pomoč. Na kraju, kjer so ležala podrta drevesa čez cesto, je bil že traktorist in gozdar. Pričeli so z žaganjem, mi pa smo veje metali v prepad. Ker so v gasilstvu na prvem mestu življenja, nato pa vse drugo, je na pomoč prišla še ena ekipa gasilcev. V zelo kratkem času smo cesto naredili prevozno. Tako se je reševalno vozilo lahko pripeljalo do obolele osebe in zdravstveni delavci so jo tudi uspešno oskrbeli. Po tej nori izkušnji se dan ni končal. Naslednje tri ure sem preživel obdan s podrtimi drevesi. Ko smo naredili en del ceste prevozen so nas za ovinkom pričala že naslednja podrta drevesa. In to vsak ovinek ista zgodba. Enkrat je bilo podrto samo eno drevo, drugič tudi do deset dreves. Delo je bilo zelo naporno.

A kaj odtehta celodnevno nepredvidljivo, velikokrat življenjsko nevarno delo? Enostavno – samo zahvala ljudi, ki vidijo in občutijo hvaležnost človeka, ki si je za nesebično in brezplačno delo vzel čas in ob tem ni pomislil, kaj vse bi se mu lahko zgodilo, priskočil na pomoč.«

Čeprav živimo v izredno močnem kapitalističnem svetu, je solidarnost in prostovoljstvo vse bolj izrazito ob velikih katastrofah. Zato dajem pobudo že zdaj vsem osnovnošolcem, dijakom in študentom, da se vključite v razne prostovoljne organizacije in tako pomagate ljudem, ki so vaše/naše pomoči potrebni.

MISEL

Če bi vsakdo izmed nas,

skozi vse leto,

storil vsaj nekaj dobrega

in plemenitega

za bližnjega ali kogarkoli,

ki je pomoči potreben,

bi v nekaj letih

na tej zemlji zavladal raj!

in, ko je vse tako

OTROŠKO ENOSTAVNO,

ne razumem

zakaj se tega raja

VSI

tako branimo?!

– Gaj Herman, dijak 3. letnika

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja