Blog

DIJAKI IN PROFESORJI – ZAINTERESIRANOST, MOTIVIRANOST, USPEH?

DIJAKI IN PROFESORJI – ZAINTERESIRANOST, MOTIVIRANOST, USPEH?

Običajno ob izobraževanju pomislimo na dejavnost povečevanja znanja kot na tradicionalno šolsko obliko poučevanja učitelja, kjer se odvija izobraževanje otrok in mladostnikov. V vlogi prenašalca znanja so profesorji, katerih večina dandanes svojega poklica ne opravlja več z veseljem, ampak s prisilo. S tem tudi mladi jemljemo učenje kot prisilo in nas od učenja nekaj odvrača, kar se v zadnjih letih pozna v vse slabših uspehih in dosežkih.

Izobraževanje bi moralo zagotavljati enakost za vse in nuditi oz. širiti znanje, vendar ni vse tako lepo ter enostavno kot se sliši. Prvi problem se pojavlja že pri enakosti za vse, ki ni zagotovljena in dosežena. Ob enakosti vsi najprej pomislimo na ocenjevanje in ocene, katerih namen je objektivno vrednotenje znanja. Glede na pokazano znanje dijaki dobimo ocene, ki pa ne simbolizirajo samo našega znanja, ampak tudi naše cilje in želje za bodoči vpis ter nadaljni študij. Z ocenami je povezana tudi zainteresiranost dijakov in s tem motiviranost profesorjev.

Nezainteresirani dijaki s svojim početjem demotivirajo profesorje in s tem se posledično znižujejo standardi in kvaliteta predanega znanja. Zaradi tega se v širši družbi kažejo razlike med tistimi »bolj pametnimi« in tistimi »manj pametnimi«. Krivca v slabem znanju in nizkih standardih pa vedno iščemo pri profesorjih namesto, da razčistimo najprej sami s sabo.

Zavedati pa se moramo, da šolski sistem potrebuje temeljito spremembo, ki bo dvignila standarde in pričakovanja.

Veliko spremembo je treba narediti na področju ocenjevanja, saj se že tukaj pojavlja veliko tekmovalnosti med nami in prav to vodi v zgoraj omenjeno, nepotrebno delitev na »bolj pametne« in »manj pametne«. Tudi vpisne pogoje za študij bi morali spremeniti in ponovno uvesti sprejemne izpite. Dijaki se v nekaterih predmetih ne znajdemo najbolje in morda nam bo ravno ta predmet povzročal težave ter nam zaprl pot na željeno univerzo, ki ima visoke omejitve, kljub temu da imamo talent za to področje.

Veliko vlogo pri motiviranju odigrajo tudi starši in sorodniki, na višjih pozicijah kot so, bolj motivirani smo in si želimo doseči enak ali celo višji uspeh kot oni. Pri drugih je ravno obratno, starši na slabših delovnih mestih vplivajo na otroke s slabo sliko in se zadovoljijo že s končano srednjo šolo. Definitivno pa je motivacija in volja do učenja odvisna od vsakega posameznika in njegove vneme za poklic oz. naziv, ki ga želi v prihodnosti opravljati oz. pridobiti. Poleg staršev pa imajo pomembno vlogo tudi že omenjeni profesorji, ki z navdušenjem in veseljem prenašajo znanje na nas in upajo na čim boljši rezultat našega »zrelostnega izpita«.

Kljub vsemu bi šolanje moralo biti zanimivo in predvsem učinkovito. Za posredovanje znanja imamo kvalitetne in cenjene šole, vendar nam primanjkuje motiviranosti in zagnanosti za dosego cilja.

Naj vas vedno spremlja verz Billya Millsa: »Končni cilj ni zmaga, ampak doseganje globine svojih sposobnosti – tekmovati proti sebi – v največji možni meri. Ko to storiš, imaš dostojanstvo. Ima ponos. Lahko hodiš z značajem in ponosom, ne glede na to, katero mesto si dosegel.«

Petar Mrdović, dijak 4. letnika Prve gimnazije Maribor

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja